Netipične punce s študentskega kluba ali od organizacije literarnih večerov do prenašanja ograj

Marec ni le prvi pomladanski mesec, ampak tudi mesec, ko obeležujemo kar dva praznika, namenjena ženskam. 8. marec je mednarodni dan (delovnih) žena in ob tem prazniku večkrat spregovorimo o emancipaciji spolov, položaju žensk v družbi, nemalokrat se organizirajo različne okrogle mize in pogovorni večeri na to temo, tudi medije 8. marca prevzamejo tematike s tega področja. Ob 8. marcu smo na Klubu posavskih študentov opravili intervju z dvema predsednicama našega študentskega kluba, ki sta klubu predsedovali (oz. mu predsedujeta) v novejši dobi kluba, po njegovi reorganizaciji v letu 1992, celotna zapisa pa objavljamo danes, 25. marca, ko praznujemo materinski dan, saj aktivisti naše predsednike oz. predsednice radi razglasimo za »starše« naših ekip.

Maja Molan, predsednica Kluba posavskih študentov v letih 2001–2003

Postala si prva predsednica Kluba posavskih študentov po njegovi reorganizaciji v letu 1992 in četrta v celotni od leta 1953, ko je bil klub prvič ustanovljen. Danes je delež punc na vodilnih mestih v študentskih klubih bistveno večji kot leta 2001, ko si ti zasedla to funkcijo. Kako ti je uspelo, da si zasedla vodilno funkcijo v takrat pretežno moški populaciji v študentskem organiziranju?

Na volitvah sem imela enega protikandidata, vendar sem ga premagala s precej več glasovi. Zagotovo je k uspehu botrovalo moje udejstvovanje v študentskem organiziranju že v srednješolskih letih – v 3. letniku sem se pridružila takrat ravno nastajajoči Dijaški skupnosti Posavja, kjer sem leto kasneje že postala predsednica. Še kot dijakinja sem se s fanti udeleževala seminarjev na Zvezi Škis, navezala sem stik z Dijaško organizacijo Slovenije (bila sem predsednica Mednarodnega odbora DOS). Vsa ta poznanstva in izkušnje so gotovo pripomogle k temu, da so me ob prestopu iz dijaške sekcije v študentski klub izvolili za predsednico KPŠ. Fantje pod vodstvom Davorja in Robija so takrat obudili in zagnali klub. Res so me vsi lepo sprejeli in vključili v delovanje kluba. Takrat smo imeli redne, tedenske sestanke, ki so bili zelo učinkoviti. In posledično botrovali aktivnosti kluba.

Si se pri svojem vodenju kluba spopadala s kakšnimi težavami, ki so bile posledice tega, da si punca?

Na klubu so se fantje včasih pošalili, da dekleta, ki smo aktivna v študentskih organizacijah pač nismo tipične predstavnice žensk, da smo tiste »one of the guys«. Nikoli pa nisem imela občutka, da bi me resno provocirali, smo super sodelovali.

Te kje niso jemali resno, si se kdaj srečevala s tem, da so te jemali stereotipno – kaj pa dela ženska na takšni funkciji ali da njenega mnenja pa že ne bomo upoštevali, saj kaj pa ženska ve?

Sigurno so bili to drugačni časi kot so danes. Dekleta smo se morala bolj dokazovati, boriti kot fantje. Študentske organizacije so bile takrat bolj »nekaj za fante«. Kot sem že rekla, tu in tam je priletela opazka, da nisem tipična punca, vendar sem vse jemala kot igro, kot del sistema in šla naprej. Kljub vsemu ni bilo nemogoče biti ženska na vodilnem položaju. Leta 2003 sem kariero študentskega organiziranja nadaljevala na Zvezi ŠKIS, najprej kot predstavnica kluba v Svetu ŠOLS, kasneje kot podpredsednica. Aktivna sem bila tudi na ŠOS-u, kjer sem bila v Odboru za visokošolstvo, ki je preučeval uvedbo bolonjskega sistema in podajal predloge ministrstvu.

Danes je v upravnem odboru Kluba posavskih študentov kar 5 punc od 7 razpoložljivih mest. Kakšna pa je bila zastopanost punc na klubu v času tvojega vodenja kluba?

V dijaški sekciji je bil delež punc precejšen, zasedale so tudi mesta predsednic, na klubu in kasneje, ko sem opravljala funkcije na Zvezi ŠKIS in v ŠOS-u, pa sva bili v upravnih odborih zgolj ena do dve, sicer pa so bile aktivne po sekcijah.

Klub si uspešno vodila dva mandata, že prej pa si bila aktivna članica. Ali bi rekla, da si imela kot predsednica večjo ali manjšo podporo aktivistov kot so jo imeli moški pred in za teboj?

S podporo nisem imela težav, punce smo bile v klubu v resnici zaželene. Mislim, da se dekleta niso odločala za vključitev, ker je veljalo, da je to bolj za fante. Punce, ki smo si drznile priti zraven, pa načeloma nismo imele težav.  Je pa res, da se je spolna segregacija malo poznala pri organiziranju projektov, dekleta smo bila bolj za literarne večere, fantje pa so na primer prevzeli pobudo pri ŠROT-u.

In ko študentsko življenje mine, iščeš zaposlitev. Meniš, da se morajo uspešne ženske danes na vodilnih položajih dokazovati bolj kot moški? Zakaj?

Sama sem z iskanjem prve zaposlitve začela v nezavidljivem obdobju. Leta 2007/2008 se je ravno začela recesija, tako da je bilo že nasploh težko priti do službe. Začela sem s kratkočasnimi projektnimi zaposlitvami. Takrat mi izkušnje, ki sem jih dobila na klubu, Škisu, ŠOS-u recimo niso kaj dosti koristile. Šlo je za drugačen pogled na udejstvovanje v študentskem organiziranju. Danes so to kvalitetne reference. Kljub temu ne obžalujem, da sem bila aktivna študentka, vsaka izkušnja me je obogatila. Vedno bolj ugotavljam, da trud pri organizaciji akademskih plesov, Škisovih tržnic, pisanju Zbornika ob 50. obletnici delovanja KPŠ-ja ni bil zaman. Pridobljena znanja in izkušnje mi koristijo še danes.

Sicer pa verjetno drži, da se moramo ženske še vedno bolj dokazovati, vendar pa sem prepričana, da je odvisno, v kateri sferi se želiš zaposliti. Na primer, v javni upravi je danes mogoče celo več žensk kot moških.

Kakšno pa je tvoje mnenje o emancipaciji spolov danes? Se meje spolne segregacije že brišejo ali je pred nami še veliko dela, da bodo ženske enako zastopane kot moški?

Pomembno je, da ugotoviš, kaj te zares veseli, včasih to iščemo skozi vse življenje, veselja se skozi čas tudi spreminjajo. Prepričana sem, da je lahko ženska, ki v sebi odkrije resnično strast do nekega poklica, enako neustavljiva na poti do uspeha kot moški.

Maja je na decembrski prireditvi ob 65-letnici delovanja Kluba posavskih študentov prejela spominsko priznanje častne članice Kluba posavskih študentov, za katero jo je razglasil zbor članov oktobra 2018
Foto: Nejc Pisanski

Tina Šoln, aktualna predsednica Kluba posavskih študentov

V letu 2017 si bila izvoljena na mesto predsednice Kluba posavskih študentov in si prva punca po Maji Molan, ki je s predsedovanjem klubu končala v letu 2003. Čemu pripisati primat fantov v teh 14 letih?

Sama ne bi dejala, da so imeli v teh 14 letih primat na klubu fantje, so le zasedali vodilne pozicije, ki nam bolj ostanejo v spominu in se večkrat pojavljajo v zbornikih in zapisih o zgodovini kluba, zato se fantom pripisuje večjo težo. Tu ima pomembno težo, kako gledamo na zgodovino, ali gledamo zgolj selektivno in zaključimo pri tem, kdo je bil predsednik. Odločitev, da postaneš predsednik takšne organizacije je kompleksnejša, odvisna je tudi od tega, koliko časa za obštudijske dejavnosti ti omogoča študij in nikakor ni pogojevana s spolom. Včasih je v upravnih odborih več fantov, danes nas je več punc, vendar je to zgolj zanimivo naključje. Nikoli ne bomo nikogar odslovili zaradi njegovega spola, saj k sodelovanju v klubu spodbujamo vse – fante, punce, dijake in študente, od tistih, ki študirajo v domačem kraju do tistih, ki so svoj študij našli v univerzitetnih središčih po Sloveniji. Vedno smo veseli, ko se kdo »opogumi« in reče, da ne bi rad bil le obiskovalec naših dogodkov, temveč da bi jih rad tudi soustvarjal. Kluba ni brez aktivnih mladih, ki so za to, da se imamo na koncu vsi dobro, pripravljeni žrtvovati kakšno soboto in priti na sestanek ali sejo ter pripravljati ideje, kako narediti lokalno okolje še prijaznejše mladim.

Se pri svojem vodenju kluba spopadaš s kakšnimi težavami, ki so posledice tega, da si punca?

Na samem začetku predsedovanja sem nekajkrat dobila občutek, da me kdo ne jemlje resno – pa ne v naši ekipi, ampak pri dogovorih s kakšnimi partnerji kluba. Ne vem, če je to posledica tega, da sem punca ali morda tega, da sem bila (velikokrat kar precej) mlajša od njih. So pa kmalu ugotovili, da stojim za odločitvami, ki smo jih dorekli na klubu in da imam dovolj znanja in izkušenj, s katerimi lahko argumentiramo stojim za odločitvami, zato nas je boljše obravnavati kot enakovrednega partnerja in ne kot »mladiče, ki delajo to, ker jim faks ne naloži dovolj dela in nimajo pojma, kaj sploh delajo in o čem odločajo«. Zavedanje, da smo vsi pomembni člani družbe, pa naj bomo to punce ali fantje, študenti ali upokojenci, je ključnega pomena za dobro družbeno življenje, uspešno sodelovanje in konstantno rast kakovosti življenja.

Danes je v upravnem odboru Kluba posavskih študentov kar 5 punc od 7 razpoložljivih mest. Je to dobra popotnica, da v prihodnosti tudi v Posavju na več pomembnih vodilnih funkcijah srečamo ženske?

Ne, menim, da tu ne gre za logično posledico. V medijih velikokrat prebiram misli feministk, ki se pritožujejo čez dejstvo, da je na pomembnih mestih vse premalo žensk, nikoli pa nihče ne vpraša žensk, ali si na teh mestih res želijo biti. Vso otroštvo se otroka pri razvoju spodbuja, da naj bo, kaj si v življenju želi biti, ko pa reče, da bi rad bil trgovec ali natakar, nam to naenkrat ni všeč in jih začnemo prepričevati, da naj gredo na faks in postanejo pravniki ali farmacevti.

Delovanje na študentskem klubu je na splošno drugačno kot potem, ko si v službi in govoriš o vodilnih mestih v kakšnem podjetju. Delujemo v neformalnem vzdušju, nagnjeni smo k sproščenosti in temu, da smo med seboj prijatelji, četudi je nekdo na neki višji funkciji po hierarhični lestvici, se za to ne zmenimo, vsak glas je enako pomemben. Najboljše ideje za programe in projekte pa tako ali tako nastanejo, ko gremo na pivo ali ko kdo ne more spati in potem zjutraj v skupino napiše svojo »noro« idejo.

Veliko govoriš o enakopravnosti vseh članov ekipe Kluba posavskih študentov, pa naj te vseeno malo podrezam. Ali obstajajo kakšne naloge pri delovanju na klubu, ki so še vedno tipično fantovske in tiste, ki jih tipično naredite punce?

Najbolj tipična situacija, ki se je spomnim iz preteklega leta, izhaja iz decembra, ko smo imeli na klubu delovni dan, pa smo punce čistile pisarno, fantje pa so se lotili skladišča, kjer imamo shranjene večje kose, električne kable in podobne zadeve. Ampak so takšne situacije bolj izjema kot pravilo, kar lahko ponazorim s primerom priprav na lanski Festival za mlade ŠROT. Na dan izvedbe projekta dopoldne veliko fantov, ki sicer delujejo v ekipi Kluba posavskih študentov, ni imelo časa, nas je bilo pa veliko punc. Potrebno je bilo razporediti ograje, WC-je, postaviti vojaške šotore. Že tako nam je ponagajalo vreme, saj je lilo kot iz škafa, ura pričetka tonskih vaj je bila vedno bližje, zato smo tudi punce v roke prijele ograje, si v žepe natlačile vezice in pridno pripravljale prizorišče. Po koncu dogodka pa smo vsi v roke vzeli metle in vreče za smeti in se s skupnimi močmi lotili pospravljanja prizorišča. Pa verjamem, da nismo osamljen primer in je tako na veliko klubih, da vsi delamo vse, zato bi si nas marsikdo, ki rad razpravlja o moških in ženskih vlogah v družbi, lahko vzel za zgled. Če bi ponovno poudarila, kako pomembno je sodelovanje in to, da živimo v zavedanju »ko je potrebno delati, delamo«, bi se že preveč ponavljala.

Kakšno pa je tvoje mnenje o emancipaciji spolov danes? Se meje spolne segregacije že brišejo ali je pred nami še veliko dela, da bodo ženske enako zastopane kot moški?

Kot že omenjeno, potrebno je prisluhniti posameznikovim željam in mu omogočiti, da jim sledi. Možnosti za razvijanje kompetenc in družbenega kapitala je danes ogromno, samo moraš videti priložnost in jo izkoristiti. S trdim delom in železno voljo se da »prebiti« do marsikaterega pomembnega mesta v gospodarstvu, javnem sektorju ali politiki. O stanju emancipacije spolov pa verjetno nisem dovolj kompetenten sogovornik z dovolj informacijami, da bi lahko podala kvalitetno ugotovitev ali argumentacijo. So pa na Študentskem klubu GROŠ ob 8. marcu pripravili zanimiv prispevek s področja emancipacije žensk in ga opremili s kar nekaj statističnimi in teoretičnimi poudarki, zato vas v svojem zaključku vabim, da ga preberete.

Tina na prireditvi ob 65-letnici delovanja Kluba posavskih študentov, december 2018
Foto: Jaka Ceglar

Komentiranje zaprto.