Tistega deževnega dne, 4. 5. 2007 ob 19.00 je bilo ozračje v MC-ju Brežice obarvano in nabito z energično, dotikajočo, a nežno energijo. Čutili so se vzdihi, sanjaški vzkliki duše in poetičnost trenutka. Sprva, sramežljivo, novo, drugačno. Kmalu samo občutek, ki je obhajal vsakega izmed nas. Zvok besede nas je počasi, včasih neznano, obdajal in bili smo v pripravljenosti, da se razgalimo in osvobodimo svojo dušo. Vse samo zato, da jo podarimo vsaj za moment.

V vsakemu se je skrivala drobna stvar, ki jo je upal postaviti predse. V vsakem smo opazovali kretnje, ki so drugače dojemale zvočnost poetike. In prav to je bilo posebno, drugače.

Nik je plaval v svoji konstantni drži in z očmi vedno opazoval svet nad sabo, nad svojo postavo. Kaja je s svojimi rokami objemala svoje telo in sramežljivo ter življenjsko ob intimnih verzih pogledovala navzdol, k tlom. Vid je s svojo prevzetnostjo, mističnostjo, nedolžnostjo uspel objeti soj luči in piš večera. Lenart in njegove priprte oči so nezavestno padale skupaj in pripovedovale ter prikazovale svet za njimi. Tina je s poudarki erotičnih besed ovila vzdušje in si preprosto drznila biti krhka s svojo hrapavostjo glasu. Nika je s svojo čutnostjo, sanjaškim, hrepenečim pogledom in slutnjo bližajočega, igrivega dotika, preprosto samo spustila svojo dušo v noč. Rok Sanda, je kot bralec veznega teksta, oddajal umirjenost, predanost, in se utapljal v sožitju s spoznanjem, preteklostjo. Objet z zgodbo realnosti in sliko, svojega življenja. In ob vsem tem.. se je med verzi prepletala tudi glasba, ki je izpod domišljije, spontanosti in občutka prihajala z rok Benota in Primoža. Vse se je preprosto čutilo in vsa ta celota nastopajočih je oddajala krike erotike, intime. Zapeljali so vse polne stole MC-ja in pričarali rdečo, poželjivo atmosfero. In če si si drznil prisostvovati, si lahko začutil, kako v trebuhu letajo metuljčki, videl, kako poplesava listje po tleh, kako drevo ponosno odpira poletje in kako roka boža lase tvojega obstoja…

Slike