(slo. naslov: Na mesta, pripravljeni, zdaj!)
Tole ne bo klasičen »karantena« zapis, ker tudi moja situacija ni klasična. Na to nakazuje že sam naslov. Jaz namreč preživljam svojo karanteno v Nemčiji, natančneje mestu Oldenburg, kjer sem trenutno »zaposlena« kot au-pair.
Tisti, ki ne veste, kaj točno au-pair je, vam povem po domače : tujegovoreča varuška otrok, ki odide v tujino z namenom, da izboljša svoje znanje tujega jezika, si želi spoznati novo državo, kulture, nekateri tudi zaradi dobrega zaslužka, kar pa v svojem primeru ne morem ravno reči, da drži.
Jaz sem se že nekje septembra 2019 dokončno odločila, da izpeljem projekt Nemčija, pridobim tu gor certifikat nemščine B2.2., poleg tega še malo raziščem Nemčijo, si vmes privoščim kratek oddih v Sloveniji, se junija vrnem domov, potem pa dalje vidim, kako in kaj.
No, pa je prišla »teta Korona« in mi zmešala prav vse načrte ter zrušila vse ideje o tem, kako oh in sploh bo.
Bil je petek, 13.3., ko je Nemčija vstopila v karanteno, zaprle so se trgovine, vrtci, jaslice, šole, skratka situacija enaka kot v Sloveniji. In takrat, tisti petek, je mene zadelo, da to pomeni en mesec domačega vrtca z dvema otrokoma, pod 5 let, ki ne znata besede slovensko ali angleško. Okej, ‘mam to.
Prvi teden smo še nekako furali, eden drugega tolažili, da je situacija začasna in da bo kmalu minilo. V tem času sta se starša malih dveh odločila, da bosta preuredila eno od trgovin. To pa je zame pomenilo, da bom od devetih zjutraj pa tam do treh, štirih popoldan, vsak dan sama. Ker ne morem opisati prav vsakega dneva in kaj smo počeli, vam navedem samo primer, kako dejansko izgleda karantena z majhnimi otroci.
Dan št. XY: Mattis je zmetal vso zemljo, ki jo je našel v fasado. Ura je bila verjetno 10 zjutraj. In ob desetih zjutraj je dobil tudi prvi ukrep – prepoved gledanja televizije. Nekako se z njim zmenim, da bo priden, ko sumljivo dolgo ni nikjer moje male Jonne. Ta tišina je nakazovala na to, da verjetno nekje za enim vogalom opravlja veliko potrebo. Kar bi bilo tudi okej, če ne bi ravno začeli z odvajanjem plenic. Ja, karantena je primeren čas za to, da otroka odvajaš od plenic, se strinjam. Ampak je tudi fino, če to delata starša skupaj z otrokom, ne pa jaz. Seveda me šesti čut ni izdal in tamala pride par minut kasneje z nedolžnim pogledom in besedami »Ela, ich habe a-a gemacht« (Ela, pokakala sem se). Da so se vse zvezde poklopile, je bila situacija v hlačah tak krasna, da je kričala po tuširanju. Tamalo zrihtam in se dogovorimo, da gremo na sprehod. Seveda ni šlo brez neke ekstra igrače, ki je pol ure kasneje pristala v tamkajšnjem ribniku. Sprehajalci so tako lahko uživali in gledali, kako mlada varuška rešuje tisto igračo iz ribnika, z glasno spremljavo joka v ozadju. Končno dobim tisto ven, ju spravim okrog ribnika, ko malooo pred koncem, Jonna najde »kamen«. Vse bi bilo okej, če ta kamen ne bi bil v resnici drek. Živalski drek. Pa smo se spet jokali. Ker ima kakec na rokah in smrdi in vode ni v bližini, da bi ji umila roke. Nekako rešim situacijo, gremo proti domu, ko jaz vsa naveličana pogledam na uro in ugotovim, da je šele tri popoldan. Otroka glasno naznanita, da je čas za kosilo. Naredim nekaj na brzino, kar sta si sama izbrala. Jonna vmes že skuhano proba in pohvali, kako »lecker« (okusno je), ko postavim to na mizo, kar naenkrat ona tega ne mara. Vdihnem, izdihnem in grozim, da ne bo pudinga za sladico, če tega ne bo pojedla. Jaz, sita vsega in zdolgočasena otroka, se odločimo, da bomo popoldan še malo ustvarjali, v upanju, da bo čas hitreje minil. Utopija. Ker, a veste kako izgleda ustvarjanje z dvema malima otrokoma? Ne? Vam jaz povem. Najprej se ne moreta odločiti, katero barvo papirja bi vzela. Potem se jima ne da absolutno nič izrezati, nalepiti ali narisati, vse moram narediti jaz. Torej, na koncu po 10 minutah ustvarjam sama. Verjetno se bo spet našel kdo, ki bo rekel, da ju nisem znala motivirati za ustvarjanje. Vam lahko iz prve roke povem, da srečni vi, če je vaš otrok, nečak, brat/sestra takšen, da ima potrpljenje za to. In da so otroci zelo različni. Hja, nič, nažgem televizijo in gledamo risanke. Je*iga, meni se ne da več.
Zvečer, zmatrana ko da me je traktor povozil, sem se vlegla v posteljo in si mislila, »stara, kaj je bilo tebi tega treba.« Dnevi so se nekako obračali, zgurali smo deževen in dolgočasen marec, prišel je april in s koncem aprila novica, da bosta maledva lahko vsaj delno hodila spet v jaslice in vrtec. Četrek in petek naj bi imela povsem prosta, brez otrok. Po enem mescu in še malo te norije so bile včeraj te besede blagoslov. Moja glava si je odpočila in če ne bi bilo nesramno, bi verjetno zavriskala da se me čuje do Slovenije.
Certifikata mi sicer verjetno do junija ne bo uspelo pridobit in se bom morala vrniti nazaj. Upam samo, da bo takrat teta Korona dokončno odšla, ker res nimam želje še po eni karanteni z otrokoma. In če sem se kaj naučila je to, da bi bila dejansko hvaležna za klasično karanteno, kjer ti mama teži, da je kosilo kuhano, če si se danes že kaj učil, da zmanjšaj tisto muziko in pospravi sobo. Celo to, da bi ležala v postelji in na pol v spanju poslušala neko butasto predavanje, ki mi nikoli v življenju ne bo koristilo. Ampak, človek ne more met vsega kar si želi, ne?
Najhuje je to, da se verjetno ne bi nikoli odločila za odhod v Nemčijo, če bi vedela, da bo tako. Ampak februarja se še ni toliko intenzivno govorilo o koroni, nikomur se verjetno ni niti sanjalo, da bo vse skupaj šlo tako daleč. Je kakor je, preživela sem tudi to in iskreno, ta dva krokodila bom pogrešala. Čeprav sta mi 14x na dan spila živec in naredila tri nove sive lase. Jonna je enkrat na sprehod rekla: »Veš, Ela, sovražim to glupo korono:« in takrat sem jo iskreno začutila, ker, draga moja Jonna, tudi jaz sovražim to korono. Če je ne bi bilo, bi namreč zdajle že imela certifikat, rezervirano letalsko karto in bi pila nekje v centru gin tonic. Tak pa sedim ko kup dreka v sobi, pišem ta zapis in upam, da se mi uspe junija vrnit v Slovenijo. In verjetno mi bo to tudi uspelo, čeprav je Nemčija še precej daleč za Slovenijo. Tu bo epidemija trajala še kar nekaj časa.
Slika: Krokodila in najlepši ribnik Oldenburga (Vir: Ela K.)
Ela Kovačič