Zdi se mi, kot da vsi krožimo v nekem zaklenjenem krogu polnemu strahu in negotovosti, zaradi vseh razmer, ki nas v tem obdobju obkrožajo. Za 3. desetletje 21.stoletja mislim, da res ne moremo reči, da se je začelo idealno, ker se ni. Zagotovo največji šok, ki smo ga doživeli oz. ga doživljamo, nam je letos prinesel koronavirus, ki je zelo spremenil način življenja in bo, po mojem mnenju, za seboj pustil ogromno posledic. Zelo težko je v življenju sprejemati neznane stvari in situacije, saj smo v večini ljudje taka bitja, da imamo radi neko gotovost, da lahko predvidevamo, kaj se bo zgodilo, si sami razporejamo čas in svoj način življenja – da smo svobodni. Koronavirus nam je vzel ravno to, kar najbolj potrebujemo in to je svoboda. Ne moremo se družiti s prijatelji, ustaljeno opravljati vsakodnevne aktivnosti, kot smo jih pred tem, hoditi na pijače in tudi študij je okrnjen. Vseeno mislim, da se moramo iz vseh težkih situacij nekaj naučiti in ne smemo gledati na to samo negativno, saj se vse zgodi z razlogom. Pozitivno je zagotovo to, da lahko več časa preživimo z družino, za katero nam pogosto zmanjka časa, zaradi vseh obveznosti, ki jih imamo. Več časa lahko namenimo samemu sebi, se posvetimo stvarem, za katere nismo imeli časa, odkrivamo kaj nas zares veseli v življenju, preberemo kakšno knjigo, končno pospravimo sobo, kaj novega skuhamo, delamo na vrtu in si spočijemo naše telo in možgane od vseh obveznosti, ki so bile prej »nujne«. Ne smemo pa pozabiti na vse, ki sedaj delajo v zdravstvu, trgovinah, prostovoljno pomagajo in kakorkoli pripomorejo in se žrtvujejo, da bi bilo za vse lažje v tem obdobju. Mislim, da smo ljudje premalo cenili vse te ljudi pred tem in se nam je vse zdelo samoumevno. Upam in želim, da bomo ljudje sedaj bolj cenili vsak dan, ki ga lahko preživimo tako kot si sami želimo in se bomo med seboj spoštovali ne glede na to kdo si, kaj si ali kakšen si, tako kot virus, ki ne izbira med dobrimi ali slabimi, revnimi ali bogatimi, belimi ali črnimi, saj lahko doleti čisto vsakega. Tako, kot si čisto vsak zasluži spoštovanje od drugih.
Žal koronavirus ni edina preizkušnja, ki nas je doletela, ampak sta škodo povzročila tudi potres in pozeba. Zelo veliko ljudi je izgubilo domove, sredi vsega tega so zgubili vse, v kar so celo življenje vlagali in jim je predstavljalo najvarnejše zatočišče. Pozeba pa je prav tako prizadela in ogrozila življenje zelo veliko kmetom, vinogradnikom, sadjarjem, ki s tem služijo denar in si omogočajo normalno življenje ter skrbijo, da lahko gremo v trgovino in kupimo sadje ali zelenjavo, ki si jo želimo.
Zdaj lahko zares vidimo, da narava ne izbira. Morda je to opozorilo za vse nas, da je skrajni čas, da spremenimo odnos do narave, da ni vseeno če zavržemo smeti v reko, brez potrebe kurimo, gremo do trgovine, ki je v bližini z avtom, namesto, da bi šli peš ali pa s kolesom in s tem ne bi onesnaževali okolja. Ljudje smo postali preveč materialistično naravnani in sploh ne cenimo, kar nam daje narava, vse njene lepote, katerih z denarjem ne moremo kupiti. Življenje je kot bumerang, kar daš, to dobiš, zato mislim, da če delaš dobro in ne škoduješ drugim, se bo to zgodilo tudi tebi.
Za zaključek bi rad delil misel Mahatma Gandhi-ja, ki je pravil: »Živi, kot da je jutri tvoj zadnji dan, uči se, kot da boš živel večno.« Nikoli zares ne vemo, kdaj bo konec naše pustolovščine, zato moramo uživati vsak trenutek, kot da je zadnji in nameniti čas vsem bližnjim in ljudem, ki jih imamo radi. Ne zapirajmo si poti do novih znanj in razmišljanj, ker nikoli ne vemo kdaj nam kaj prav pride v življenju. Kar je pa najpomembnejše je to, da smo to, kar čutimo in si želimo v našem srcu.
Vir slike na povezavi.
Matic Pacek