Z vlakom je pot do Maribora kratka, avto pa se pelje skozi pokrajino še hitreje. Posavski študentje smo se pod vodstvom Robija Špilerja zato odločili preveriti, če je Štajerska prestolnica le mogoče dlje, kot se nam včasih zdi. V petek, 4.5.2012, smo se člani Kluba posavskih študentov odpravili na tridnevni pohod iz Posavja v Maribor. Začeli smo ob 10. uri zjutraj s Senovega in se še polni entuziazma in energije začeli dvigati nad Posavje. V pogledu nazaj smo videli, da se včasih res splača vzeti čas, si malo ogledati naravo okoli sebe in ne le hitro drveti proti cilju. Zatem smo se mimo Oslice spustili do Lesičnega, nakar nas je gričevje postlano s trsjem končno popeljalo do prenočišča na kozolcu v Imenem. Streha kozolca nam je prišla še kako prav, ko smo se stiskali v kotu in premraženi opazovali kako podira šotore tistim, ki so mislili da so videli vse oddaje Beara Gryllsa. Drugi dan? Huh, ta drugi dan. Cesta,
večinoma asfaltna, na trenutke že čisto zbrisana, ki se je mimo Boča do Pragerskega kar vlekla in vlekla. 13 ur hoje (beri trinajst ur!) pusti človeku rane in te smo poskušali zakrpati v naslednji noči ob ribniku. Moči za naslednji dan nismo zbrali vsi, zato se je le sedmerica odločila nadaljevati pot. Ob ribniku je bilo zelo lepo, kar smo se zavedli šele zjutraj, ko so oči videle tudi kaj drugega, kot le 3 centimetrsko “armafleks” peno in vrečo za smrčanje. Okolica, ki je čedalje bolj spominjala na Maribor, je v pohodnike vlivala lažno upanje. Ura je bila 12 in stavba, ki bi v avtomobilu pomenila le nekaj minut do cilja, je bolečim podplatom grozila še s tremi urami hoje po žerjavici in nekaterim je to odvzelo še tisti kanček upanja, da bo le spil tisto pivo, ko stopi dol s Koroškega mosta. A pivo se je hladilo vse do 15. ure, ko pa… V 27 urah prehoditi slabih 90 km in si vzeti čas, da si ogledaš okolico mimo katere ponavadi le švigneš, je nedvomno uspeh.
Se vidimo drugo leto, na isti poti!
Fotografije so na voljo v galeriji.