Hitro se izgubim v tempu življenja. Vse mine tako hitro, da na določene trenutke pozabim. In nato se vprašam, če bodo spomini mojih ljubljenih kmalu zbledeli. Pravijo, da ostaneš neskončno živ skozi spomine. In ker vem, da se me moji nasledniki najverjetneje ne bodo spominjali, ne želim da bi hodili na moj grob ker bi morali. Ne želim da je to naloga, katero bodo morali izpolniti za prvi november. In ne želim, da bi bil to edini dan, na katerega bi srečali tretjino družine. Žive in nežive. Na svojem grobu ne želim neznancev. In tudi jaz ne želim hoditi na grobove, za katere ne vem. 

Strah me je smrti. Strah me je, da bom izgubila spomine. Strah me je da mi ne bo uspelo ohraniti osebe žive. Ker vse sčasoma zbledi. Vsi bomo nekega dne samo ime na kamnu. Vedno sem smrt jemala lahkotno, dokler se ni zgodila v moji družini. Nikoli nisem osebe pogrešala bolj, kakor na tisti dan, ko sva z prijateljico sedeli ob njenem grobu. Nikoli se mi spomini niso zdeli tako živi. In nikoli nisem opazila lepote pokopališča in njene svetlobe sveč. Kakor film se mi je zavrtela njena zgodba. Od začetka do konca. In ta bo ostala živa, za vedno. 

Želela bi slišati njen glas še zadnjič. Želela bi videti njen obraz v soncu in njene lase spuščene in lesketajoče. Ohranjala jo bom skozi smeh in skozi vse lepe spomine. Tudi tiste, ki so se mi prej zdeli naivni in otročji. Ravno te si bom najbolj zapomnila. Ne minejo dnevi in noči brez, da bi pomislila nanjo in na vse njene nevšečnosti, kot pitje mleka iz kartona ali pa ostanki ne pomite posode v koritu. Skozi vse te majhne stvari, jo bom ohranjala v moji duši za vedno. 

Ne želim biti nesmrtna in ne želim da se me spominjajo, kot samo ime.  Želim ustvariti pomen za minute svojega življenja in z njim deliti najglobje skrivnosti. A vendar bodo ta ostala ravno to kar so, skrivnosti. 

Lepoto svojega rodnega mesta sem prvič opazila, ko sem sedela ob reki na sončni pomladni dan. Žarki so se odbijali iz zelenih listov dreves, veter pa je s svojo močjo ustvaril atmosfero. V ozadju pojejo ptice in tok reke utiša zvok avtomobilov. Tako mirno in osamljeno je mesto v katerem živim, a vendar vsebuje prelepe kotičke, za katere vedo redki. In ko ga opazujem od daleč se mi zdi kakopak lepo. Najraje imam pomlad, saj izpostavi barve travnika. Sonce me greje, veter pa hladi. Oblaki na nebu se oblikujejo v različne podobe, dlje gledaš več stvari opaziš. 

Strah v teh trenutkih izgine. Počutim se eno z naravo in konec koncev smo ravno to. Naši ostanki in sledi ostanejo v ciklu narave. Smrt ni več tako strašna in ni mi več pomembno ohranjati spominov, saj me ravno tej naredijo kar sem. Vplivajo na moje razmišljanje, obnašanje in počutje. To pa vpliva na ostale. In tako se cikli ponavljajo do neskončnosti. 

Oddaljena od prijateljev, imam veliko časa za razmislek. Znajdem se v jami vprašanj. A nekatera vprašanja preprosto nimajo odgovora. Zelo težko se sprijaznim s tem, zato še vedno iščem pravi odgovor. Iskanje pravega odgovora se pa nato tako kot cikli vedno vrne na prvotno vprašanje, na koncu stavka je vedno ukrivljen znak s piko na dnu. In nam ne preostane nič drugega, kakor sprijaznjenje. Le tako pobegneš iz neskončne jame vprašanj. Le tako vidiš širšo sliko. Vse ima smisel, ko gledaš z neba.

Vir slike: Nina K.

Nina Krhin

8+