Pomlad, pomlad, pomlad. Vsekakor je letos drugačna. Naš tempo življenja se je kar naenkrat ustavil, naša družabna življenja so postavljena na stranski tir, trgovine obiskujemo le v nujnih primerih, doma pa toliko ljudi, kot v življenju do zdaj le ob večjih praznikih. Ja, verjetno že vsi veste, o čem govorim in res ne bi dolgovezila o trenutni situaciji.

Ko se je vse skupaj začelo, sem bila res ekstra črnogleda, priznam. V Ljubljani sem končno dobila delo preko študenta, uredila svojo rutino, odšla od doma. Po komaj dveh tednih me je življenje zopet postavilo v res neprijeten položaj. Vse, kar sem začela graditi, sem tokrat morala res hitro zapustiti.

In začelo se je. To “karantenasto” življenje, o katerem vsi govorijo. Najprej sem se sprehajala iz dnevne sobe v kuhinjo do hladilnika, potem iz kopalnice v dnevno sobo in to se je kar naprej ponavljajo. Nekako sem vso to doživljanje izlila tudi na papir, v obliki meni ljube poezije. 

Toplina ljudi je izginila,

dlan se je odtujila.

Zavest se je zbudila,

razumnost izgubila.

 

Zdaj besede polnijo praznino,

ki sicer objem jo da,

a upanje v nas budijo,

.. saj bo kmalu konec tega?

 

Na ulicah izgubil se je smeh,

ustavili so se koraki.

 

Glasna je postala tišina,

ki srce zapolnjuje.

Naj jo preglasi vedrina,

saj jo svet potrebuje.

 

A kmalu zatem sem začela spoznavati, da sem vsako leto v resnici zamudila pomlad. Pomlad ja. Čeprav se sliši, kot da pomladi ne moreš zamuditi, to ni res. Lahko jo. In na žalost se to zgodi precej nezavedno. 

Ob tako hitrem tempu življenja ljudje pozabimo na naravo, na vse njene čudovite prizore, ptičje petje, sprehod po gozdu. Ja, tudi jaz. Tudi jaz sem veliko let zamujala vse te pomladne dogodivščine narave, zaradi vseh možnih opravkov ali pa zgolj zaradi tega, ker se mi ni ljubilo in sem tisti dve uri raje ležala na kavču in počivala, ker sicer od noči nisem imela ravno veliko.

Letošnjo pomlad pa si za opazovanje in preživljanje časa v naravi vzamem več časa. Več časa, da si dokažem, da bi to morala storiti večkrat, tudi v tistem hitrem tempu življenja.

Dejstvo je, da živim v mestu. To ima svoje pluse in minuse. Res je, da življenje v mestu vsekakor ni enako življenju na vasi. A hvala bogu, naše mesto ni popolnoma brez lepih lokacij. Blizu je ribnik, kjer si lahko odpočijeta tvoja duša in srce, prav tako pa tudi nekaj gozdnih poti, kjer slišiš prijetne melodije ptičjega petja in v vetru opazuješ poplesavanje pomladnih cvetlic.

Letos to bolj opazim. Nedvomno. Vsak dan si vzamem dve uri časa in se odpravim na sprehod. Včasih kje posedim, uredim svoje misli, zapišem kakšno vrstico poezije in se prepustim pomladi. Opazujem žuželke, rastline, drevesa in igro sončnih žarkov z vsemi čudovitimi barvami. Neverjetno je, kaj vse sem v teh letih zamudila. Koliko pomladi, ki bi mi lahko dale toliko motivacije in tistega prijetnega občutka sreče.

Zdaj se ves čas čudim samo sebi. Vsak dan opazim nekaj drugega, kot npr. tistih rož še ni bilo, to drevo ima več cvetov kot prejšnje dni ali pa o, a ta gozd je bil spomladi vedno tako zelen?

Ne želim sporočati tega, da nikoli nisem opazovala pomladi. Seveda sem jo, a nikoli tako poglobljeno in čuteče. Zdaj opazujem skoraj vsak korak njenega prebujanja in res me vsak dan znova prevzame.

Zato takšen naslov. Je pomlad vedno tako očarljiva?

Seveda je, le dovoliti si moraš, da jo začutiš in opazuješ s srcem.

Vir slike: Patricija G.

Patricija Gornjec